Nevem ker virus sem fasal zadne čase, ampak totalno se mi je zagravžalo moje cestno kolo1. S tem seveda ne mislim, da bi bilo kaj narobe z njem, ampak enostavno sem se nalezel makedama in strmih gorskih poti, za katere sem na cestnem kolesu prikrajšan.
V Savinjski dolini smo lahko res veseli, da imamo na dosegu nekaj kilometrov na voljo celo vrsto čudovitih hribovskih poti, ki brez zadrege premorejo tudi gorska kolesa in tega se morda ne zaveda vsakdo.
No pa da še razložim naslov današnjega vpisa v blog … danes sem se odpravil po sila podobni poti, kot smo jo z prijatelji usekali za 1. maja, le da sem bil primoran ubrati nekaj bližnic, zaradi prehudega terena za moje gorsko kolo. Usekali smo pa iz Tabora, do Čemšeniške planine, pa nato do zajčeve koče, čez tesn’ grabn, pa nazaj v Tabor.
Slikano danes: v bližini Čemšeniške planine.
- Energija sunshine ↩
0%
May 14th, 2007 at 12:08 am
Ej Tomaž, že večkrat sem razmišljal. Če bi mi pred šestimi leti rekel, da boš ti tak športnik nevem, če bi verjel. Včasih si bil gobcavi mulc… zdaj pa si odrastel v pravega deda. :)
May 14th, 2007 at 12:13 am
Ha ha ha ha ha :) gopcavi mulc :) to ja pa dobra :)