Danes je bil eden izmed tistih “ne da se mi nič, ker sem mel izpit” dnevov. Zato sem si vzel čas, da prefuram vse tele lokalne klančke, kot so: Dobrovlje, Podmeja, Marija Reka, … Kolo ven iz garaže. Napumpam gume. Napolnim bidone. Obujem šprinterce. Gremo!
Šibam, diham, šprintam, tulim na neko naduto babnico, ki mi je presekala pot na križišču, kljub temu da sem imel prednost, pijem vodo, praskam se pod čelado, pljuvam mrčes, občudujem naravo, švicam … vse v najlepšem redu. Dobrovlje so za mano in se odpravim proti Mariji Reki.
Ker je cel dan deževalo, je ta kratek, a strm klanec čisto posebno doživetje, saj sem moral voziti slalom med polži in deževniki. Tudi rastlinje je dajalo posebno živo barvo, ko se je napilo hladne deževnice. Visoka trava je ponekod segala čez polovico razmajanega asfalta. Seveda si ne domišljajte, da sem vozil nek izletniški tempo in si ogledoval rožice, saj je utrip narastel vse do 185 utripov na minuto.
Pridem do vrha, si zapnem dres in pričnem s spustom. 65km/h, ovinek levo ovinek desno … STOP! Močno začnem zavirati pred cestno zaporo, ki je zgledala nekako takole …

Sprva nisem verjel svojim očem, saj je čez celotno cesto pred mano stal pravi pravcati pav. Važič se me niti malo ni ustrašil in je začel glasno tuliti, neke ogabne glasove. Bil sem popolnoma šokiran in nisem vedel kaj si naj mislim. Nato pa sem se le odločil da stvar malce dokumentiram1, sicer mi te zgodbe nihče ne bo verjel.



Na kolesu sem doživel že veliko. Od pjanih tovornjakarjev, ki frcajo cigarete v kolesarje, do pravega plaza skal 10m pred mano, padcev niti omenjal ne bom … ampak živalskih cestnih zapor pa še ne.
Moram priznat, da mi je tale pav resnično polepšal dan z njegovim šopirjenjem in važenjem, saj navsezadnje je to res ena občudovanja vredna žival. Spekter barv ki jih človek lahko doživi z občudovanjem te ptice je res spektakularen. Morda malce pretiravam, ampak meni se je v tistem trenutku, ko sem moral zavirat in ko sem ga le uzrl - nekaj zelo čudovitega.
- Sabo sem imel le telefon. ↩
June 5th, 2007 at 9:18 pm
V naši vasi imajo eni pava in vem, kakšne čudne in moteče glasove spuščajo… Prav ta pav je nekaj časa hodil “pecat” kure od stare mame :D In nam pustil par peres za spomin!
June 5th, 2007 at 10:14 pm
no, ta zgodbica je pa res zanimiva…fajn, da si jo dokumentiral… :)
June 5th, 2007 at 10:20 pm
Heh, živemu se pa res vse naredi.
June 6th, 2007 at 10:22 pm
Dober, da se ni bilo treba stepsti.
June 7th, 2007 at 11:35 pm
Ej, nore slikce. Prov fajn si tole podokumentiru… A to si bil kje blizu Reške koče?
June 8th, 2007 at 12:15 am
Kake 2km nižje.
September 11th, 2007 at 11:23 pm
E dragi satri moj prijatelj, ob tem članku sem pa se prav nasmejal:D
Meni je sicer počla guma in kolo počiv a v garaži… ni dnara za zračnico:D he he
Prijatli se bunijo da nikol ni ničesar zanimivega na poti… kako da ne, samo opazovat je treba, včasih se ti tudi kaj pokonci postavi ko tale pav:D
lp
Tomaž mi smo z tabo!!! Top to the peak!
September 11th, 2007 at 11:43 pm
Thx Dude :)
Pa kje si ti stara sabla :) mormo se v cel dobit pa kakšno rečt po tehleh izpitih :D