Kolo vozim že celo življenje. Vse od takrat, ko sem pod budim očesom mojega dedka, dirkal po dvorišču z rdečim triciklom, pa do današnjega dne ko po cestiščih vozim z vrhunskim cestnim kolesom in po blatu in makedamu rijem z bolj odštekanim mtb-jem. Na kolesu sem doživel že marsikaj, od tega da mi je nekdo hotel razbit gobec, po tem ko me je skoraj zbil do smrti, raznorazni padci, živalske cestne prepreke, reševanje starčka iz gorečega avta, … pa vse do nadutih motoristov na prevoju Podmeja. O tem pa bom tudi malce napisal v današnjem zapisu v moj blog.
Prevoj Podmeja, je v bistvu nekakšen mini asflatiran prelaz med Savinjsko dolino in Trbovljami. Dnevno se čez ta dvopasovni prevoj vali cela truma avtomobilov, v času ko ljudje hitijo na delovno mesto in ko z delavnega mesta odhajajo.
Kolesarji.
Popoldne, predvsem v večernem hladu, se na podmejo tudi poda veliko kolesarjev. Eni zavijejo na ta klanec zaradi rekreacije, drugi zaradi vnaprej predpisanega treninga, tretji pa zato, ker imajo t.i. auf-zic karte. To so karte, ki si jih na vrhu v majhni gostilnici poštempljajo in si tako beležijo vzpone. Na koncu sezone pa se podelijo nagrade za največ vzponov. Eni se tako na ta prevoj podajo več kot 365-krat, le da so na koncu leta deležni teh nagrad. Na cestišču boste z obeh strani tudi zasledili oznake npr: še 4km … dajmo dajmo - auf-zic.
Sliši se zabavno in spokojnno kajne? Preberite naslednji odstavek in boste drugačnega mnenja…
Motoristi.
Nažalost, se popoldne in čez cel dan med vikendi na ta prevoj usuje cela vrsta norih motoristov, ki jim ta del cestišča služi kot privatno dirkališče in prostor za sproščanje adrenalina. Naj vam opišem kako ta zdeva zgleda.
Najprej se nabere nekaj motoristov pri vznožju tega vzpona in nato se vse do vrha med sabo prehitevajo in popolnoma ignorirajo vsa opozorila, omejitve hitrosti in ostale udeležence v prometu. Še dodatno jih pa podkuri navijanje občinstva, ki se zberejo pri spomeniku na žrtve na eni izmed serpentin malce višje, tako še dodatno pritisnejo na plin in pokažejo kdo je boljši in ima več jajc.
Še bolj žalostno, pa je da se v te vrste spuščajo tudi prerihtani in farbasti avtomobili v katerih sedijo mladeniči, ki očitno malce preveč igrajo igrice iz vrst NFS:podzemlje.
Se vam zdi to normalno? Da nekaj posemeznikov na takšen način ogrožajo sebe in druge? Sedaj boste nekateri trdili, da so to nekašni izkušeni drikači, ki imajo motor pod kontrolo in lahko takšne zadeve brez zadrege tudi aktivno izvajajo. Dovolite, da vam posredujem izjavo mojega kolega, katerega oče, mu je nedavno kupil pravi dirkalni stroj in se je tako z rosnimi 18 leti podal v vrste motoristov.
Ko je to zadevo dobil v roke, sem mu preko popularnega IM sporočil, da naj pazi nase, da mu želim varno vožnjo in da naj zdajle ko še ni nima toliko izkušenj, predvsem pazi na hitrost. Vse to sem mu zaželel v duhu dobre volje in skrbi. On pa mi je takoj odgovoril, da njemu se kaj takšnega nikakor ne more pripetit, ker ima že ogromno kilometrov za sabo v sedlu enoslednega vozila - enosledno vozilo: beri skuter. Hja … zelo dober vzorec, ki bi ga lahko preslikali v vsakega mladega voznika motorja.
Niti malo se ne čudim, s kakšnim odnosom se na ceste podajo ti vozniki. Menijo da so nedotakljivi, da slike nesreč in vedno pogostejša opozorila za njih ne veljajo. Vse dokler enkrat ne pokne. Ko smo pa ravno pri pokih, bom pa opisal še moji 2 ikušnji, ko sem na istem delu že prej omenjenega cestišča, bil priča 2 nezgodama.
Prva zadeva je bila ta, da je motorist zaradi prevelike hitrosti ubral napačno krivuljo na enem izmed začetnih ovinkov vzpona. Nasproti mu je pripreljal avto s polno prikolico tenisita in avtomobil je moral zaviti na levi del cestišča, da bi preprečil čelno trčenje. Ampak to ni zadostovalo, da bi voznik motorja lahko spremenil krivuljo zavijanja in odneslo ga je s ceste na bližnji travnik. Jaz sem ravno prikolesaril s Savinjske strani in skupaj z voznikom avtomobila sva motoristu pomagala na noge, saj je utrpel poškodbe gležnja in stegna.
Nekaj tednov kasneje, sem na vzponu z iste strani, ponovno zaslišal hrumenje motorja in kar naenkrat zvoke podrsavanja plastike po asfaltu. Nek motorist, je namreč iz ovinka odletel s cestišča in pomagal sem mu, da se je postavil na noge in mu dal piti malce vode, saj je bil v očitnem šoku. Če bi bil jaz na tistem mestu, ko ga je odneslo, bi moje ostanke pobirali v radiju 5tih metrov.
Morda ste mnenja, da je mimo vas že velikokrat pridivljal motor in niti ni bilo tako hudo. Moram vam to mišljenje takoj negirati s tem, da je ta občutek veliko bolj grozeč, ko ste na kolesu in vas ne varuje 0.10m pleha in plastike, pa tudi veliko bolj neopazni ste. Ta mešanica je lahko za kolesarje usodna, saj te motorist ne zapazi med majhnimi ovinki, ki jih ponavadi seka, zaradi bolj ugodne krivulje zavijanja.
To vsakdanje presiravanje na podmeji zgleda nekako takole.
Priznam, da tale motorist, ki sem ga posnel, ni tipični primer norih dirkašev, saj se skozi ovinek pelje dokaj zmerno, ampak isti voznik me je pri njegovi 2 rundi prehitel s komaj nekaj centimetersko razdaljo, kar je res grozen občutek, ko ti mimo pridivja tolikšna mera gibalne količine.
Policija.
Res je prava norija na temlem prevoju in kaj pri vsem tem stori naša draga in zaščitniška policija?
Odgovor na to boste našli v temlem zapisu: Lenuhi na delovnem mestu - Slovenska policija.
Že nekajkrat sem policijo opozoril na dirkaške prireditve, ki smo jim lahko priča in moram jim priznati, da so celo 1x poslali 2 zelo rosna modra angela, ki sta kolegu sotrpinu izjavila:
“Ja problem mamo zato, ku je tukile deveset umejitu ane!”
Absurd! Brez nadaljnega komentarja.
Rešitev.
Kaj torej storiti? Kje se nahaja rešitev? Vedno znova se bomo vrteli v enem in istem krogu. Motoristi bodo še naprej izivali življenje z vedno hitrejšimi in bolj naspidiranimi motorji, ki jih vsako leto na trg vrže ta močna industrija. Vedno znova bodo pristiskali na plin. Vedno znova bodo umirali na cestah ali pa se pohabili za celo življenje.
Zanimiva se mi je zdela izkušnja, ko sem šel pred leti obiskat, mojega očeta v bolnico, ko si je na smučanju izpahnil ramo in je moral še prestai nekaj dodatnih operacij. V isti sobi so namreč ležali 3 bivši motoristi: eden z titanovo mrežico namesto dela lobanje, eden s celo vrsto železja v nogi in tretji … huh … vem samo, da je bil po celem telesu v povit z mavcem in nekakšno mrežo. Vsi so mi dejali, da zelo obžalujejo to, da so sploh kdajkoli sedli na motor, saj jih bo ta nepremišljenost zaznamovala za celo življenje.
No vrnimo se nazaj k reševanju tega problema.
1. Na tako kritične odseke cestišča, naj preprosto namestijo omejitve hitrosti in z čimvečjo frekvenco naj tam tudi merijo hitrosti.
2. Večje kazni za prekoračitve hitrosti. Kazni naj bodo premo sorazmerne z dohodkom kršitelja.
3. Poviša naj se zahtevnost opravljanja izpita za enosledna motorna vozila.
4. Naj se zmanjša toleranca za trajni odvzem izpita.
To je del za katerega mora poskrbeti država.
Veliko bolj pomemben del, pa naj opravijo motoristi sami. Naj se bolj trdno povežejo v raznorazna društva in organizacije in naj se osveščanje o nevarnostih na cestah deli znotraj teh organizacij. Tako bomo imeli na cestah, tudi takšne motoriste, ki bodo marsikoga iz svojih vrst opozorili na to problematiko, ne pa da se bodo spodbujali in med sabo tekmovali, kdo bo bolj noro položil ovinek in kdo bo bolj pritisnil na plin.
Tako … upam da tale zapis pride, do pravih ljudi, ki lahko na takšne zadeve resneje vplivajo. Blogosfero pa prosim, če vam je bil ta zapis všeč, da ga posredujete naprej, morda pa le pokažemo, da je naš glas lahko tudi zelo vpliven.
Recent Comments