… smo drugi raje na naših kolesih. Vročina gor ali dol. Čelada gor, šprintarce, dres, 2 bidona, 2 powergela, … pa gremo.
Tule je nekaj slabih fotk s telefona od ponedeljkovih 218km po žgoči vročini.
Pavličevo sedlo in Jezerski vrh.
Če vas 22. julija punca/žena sili na nek brezvezn sprehod po nekem parkcu, kjer je polno rožic, ptičkov in je vse v pink/rožnati barvi … “Shut the F*** UP BARBIE!” - skočte raje do Kamnika in si poglejte nekaj agrenalinskega, nabitega z energijo, prepojenega s potom in krvjo in si oglejte državno prvenstvo v olimpijskem krosu z gorskimi kolesi.
Ponavadi se mi začetne etape na dirki po Franciji ne zdijo zanimive in si samo pogledam zaključni šprint, saj se vedno ponavlja en in isti vzorec. Najprej iz glavnine pobegnejo tisti, ki se jim gre za vmesne točke in nato šibajo vse približno 10tega kilometra, dokler jih ne ujamejo šprinterske ekipe, nato pa sledi šprint velikih živin, kot so Boonen, McEwen, Zabel in morda celo naš Mugerli. Tako smo na lanksoletnem Touru, bili primorani počakati vse o 8 etape, ko je le uspelo ubežnikom pripeljati vse do cilja1
Danes pa me je dobesedno vrglo s fotelja, ko sem bil priča noro dobremu razpletu pretežno ravninske etape od Waregem do Compiègne.
Štirje ubežniki so namreč, vlekli in napadali vse do prav zadnjega kilometra, kar je samo po sebi zelo redko, da na takšnih etapah pobeg traja tako dolgo, saj morajo šprinterske ekipe in ekipa rumene majice, poskrbeti, da na pravo mesto dostavijo njihovega tekmovalca. Tik pred finišem, se je za ubežniki podal rumenosrajčnik Fabien Cancellara, jih dohitel, prehitel in odšprintal čez ciljno črto!
Kolo vozim že celo življenje. Vse od takrat, ko sem pod budim očesom mojega dedka, dirkal po dvorišču z rdečim triciklom, pa do današnjega dne ko po cestiščih vozim z vrhunskim cestnim kolesom in po blatu in makedamu rijem z bolj odštekanim mtb-jem. Na kolesu sem doživel že marsikaj, od tega da mi je nekdo hotel razbit gobec, po tem ko me je skoraj zbil do smrti, raznorazni padci, živalske cestne prepreke, reševanje starčka iz gorečega avta, … pa vse do nadutih motoristov na prevoju Podmeja. O tem pa bom tudi malce napisal v današnjem zapisu v moj blog.
Prevoj Podmeja, je v bistvu nekakšen mini asflatiran prelaz med Savinjsko dolino in Trbovljami. Dnevno se čez ta dvopasovni prevoj vali cela truma avtomobilov, v času ko ljudje hitijo na delovno mesto in ko z delavnega mesta odhajajo.
Kolesarji.
Popoldne, predvsem v večernem hladu, se na podmejo tudi poda veliko kolesarjev. Eni zavijejo na ta klanec zaradi rekreacije, drugi zaradi vnaprej predpisanega treninga, tretji pa zato, ker imajo t.i. auf-zic karte. To so karte, ki si jih na vrhu v majhni gostilnici poštempljajo in si tako beležijo vzpone. Na koncu sezone pa se podelijo nagrade za največ vzponov. Eni se tako na ta prevoj podajo več kot 365-krat, le da so na koncu leta deležni teh nagrad. Na cestišču boste z obeh strani tudi zasledili oznake npr: še 4km … dajmo dajmo - auf-zic.
Sliši se zabavno in spokojnno kajne? Preberite naslednji odstavek in boste drugačnega mnenja…
Motoristi.
Nažalost, se popoldne in čez cel dan med vikendi na ta prevoj usuje cela vrsta norih motoristov, ki jim ta del cestišča služi kot privatno dirkališče in prostor za sproščanje adrenalina. Naj vam opišem kako ta zdeva zgleda.
Najprej se nabere nekaj motoristov pri vznožju tega vzpona in nato se vse do vrha med sabo prehitevajo in popolnoma ignorirajo vsa opozorila, omejitve hitrosti in ostale udeležence v prometu. Še dodatno jih pa podkuri navijanje občinstva, ki se zberejo pri spomeniku na žrtve na eni izmed serpentin malce višje, tako še dodatno pritisnejo na plin in pokažejo kdo je boljši in ima več jajc.
Še bolj žalostno, pa je da se v te vrste spuščajo tudi prerihtani in farbasti avtomobili v katerih sedijo mladeniči, ki očitno malce preveč igrajo igrice iz vrst NFS:podzemlje.
Se vam zdi to normalno? Da nekaj posemeznikov na takšen način ogrožajo sebe in druge? Sedaj boste nekateri trdili, da so to nekašni izkušeni drikači, ki imajo motor pod kontrolo in lahko takšne zadeve brez zadrege tudi aktivno izvajajo. Dovolite, da vam posredujem izjavo mojega kolega, katerega oče, mu je nedavno kupil pravi dirkalni stroj in se je tako z rosnimi 18 leti podal v vrste motoristov.
Ko je to zadevo dobil v roke, sem mu preko popularnega IM sporočil, da naj pazi nase, da mu želim varno vožnjo in da naj zdajle ko še ni nima toliko izkušenj, predvsem pazi na hitrost. Vse to sem mu zaželel v duhu dobre volje in skrbi. On pa mi je takoj odgovoril, da njemu se kaj takšnega nikakor ne more pripetit, ker ima že ogromno kilometrov za sabo v sedlu enoslednega vozila - enosledno vozilo: beri skuter. Hja … zelo dober vzorec, ki bi ga lahko preslikali v vsakega mladega voznika motorja.
Niti malo se ne čudim, s kakšnim odnosom se na ceste podajo ti vozniki. Menijo da so nedotakljivi, da slike nesreč in vedno pogostejša opozorila za njih ne veljajo. Vse dokler enkrat ne pokne. Ko smo pa ravno pri pokih, bom pa opisal še moji 2 ikušnji, ko sem na istem delu že prej omenjenega cestišča, bil priča 2 nezgodama.
Prva zadeva je bila ta, da je motorist zaradi prevelike hitrosti ubral napačno krivuljo na enem izmed začetnih ovinkov vzpona. Nasproti mu je pripreljal avto s polno prikolico tenisita in avtomobil je moral zaviti na levi del cestišča, da bi preprečil čelno trčenje. Ampak to ni zadostovalo, da bi voznik motorja lahko spremenil krivuljo zavijanja in odneslo ga je s ceste na bližnji travnik. Jaz sem ravno prikolesaril s Savinjske strani in skupaj z voznikom avtomobila sva motoristu pomagala na noge, saj je utrpel poškodbe gležnja in stegna.
Nekaj tednov kasneje, sem na vzponu z iste strani, ponovno zaslišal hrumenje motorja in kar naenkrat zvoke podrsavanja plastike po asfaltu. Nek motorist, je namreč iz ovinka odletel s cestišča in pomagal sem mu, da se je postavil na noge in mu dal piti malce vode, saj je bil v očitnem šoku. Če bi bil jaz na tistem mestu, ko ga je odneslo, bi moje ostanke pobirali v radiju 5tih metrov.
Morda ste mnenja, da je mimo vas že velikokrat pridivljal motor in niti ni bilo tako hudo. Moram vam to mišljenje takoj negirati s tem, da je ta občutek veliko bolj grozeč, ko ste na kolesu in vas ne varuje 0.10m pleha in plastike, pa tudi veliko bolj neopazni ste. Ta mešanica je lahko za kolesarje usodna, saj te motorist ne zapazi med majhnimi ovinki, ki jih ponavadi seka, zaradi bolj ugodne krivulje zavijanja.
To vsakdanje presiravanje na podmeji zgleda nekako takole.
Priznam, da tale motorist, ki sem ga posnel, ni tipični primer norih dirkašev, saj se skozi ovinek pelje dokaj zmerno, ampak isti voznik me je pri njegovi 2 rundi prehitel s komaj nekaj centimetersko razdaljo, kar je res grozen občutek, ko ti mimo pridivja tolikšna mera gibalne količine.
Policija.
Res je prava norija na temlem prevoju in kaj pri vsem tem stori naša draga in zaščitniška policija?
Odgovor na to boste našli v temlem zapisu: Lenuhi na delovnem mestu - Slovenska policija.
Že nekajkrat sem policijo opozoril na dirkaške prireditve, ki smo jim lahko priča in moram jim priznati, da so celo 1x poslali 2 zelo rosna modra angela, ki sta kolegu sotrpinu izjavila:
“Ja problem mamo zato, ku je tukile deveset umejitu ane!”
Absurd! Brez nadaljnega komentarja.
Rešitev.
Kaj torej storiti? Kje se nahaja rešitev? Vedno znova se bomo vrteli v enem in istem krogu. Motoristi bodo še naprej izivali življenje z vedno hitrejšimi in bolj naspidiranimi motorji, ki jih vsako leto na trg vrže ta močna industrija. Vedno znova bodo pristiskali na plin. Vedno znova bodo umirali na cestah ali pa se pohabili za celo življenje.
Zanimiva se mi je zdela izkušnja, ko sem šel pred leti obiskat, mojega očeta v bolnico, ko si je na smučanju izpahnil ramo in je moral še prestai nekaj dodatnih operacij. V isti sobi so namreč ležali 3 bivši motoristi: eden z titanovo mrežico namesto dela lobanje, eden s celo vrsto železja v nogi in tretji … huh … vem samo, da je bil po celem telesu v povit z mavcem in nekakšno mrežo. Vsi so mi dejali, da zelo obžalujejo to, da so sploh kdajkoli sedli na motor, saj jih bo ta nepremišljenost zaznamovala za celo življenje.
No vrnimo se nazaj k reševanju tega problema.
1. Na tako kritične odseke cestišča, naj preprosto namestijo omejitve hitrosti in z čimvečjo frekvenco naj tam tudi merijo hitrosti.
2. Večje kazni za prekoračitve hitrosti. Kazni naj bodo premo sorazmerne z dohodkom kršitelja.
3. Poviša naj se zahtevnost opravljanja izpita za enosledna motorna vozila.
4. Naj se zmanjša toleranca za trajni odvzem izpita.
To je del za katerega mora poskrbeti država.
Veliko bolj pomemben del, pa naj opravijo motoristi sami. Naj se bolj trdno povežejo v raznorazna društva in organizacije in naj se osveščanje o nevarnostih na cestah deli znotraj teh organizacij. Tako bomo imeli na cestah, tudi takšne motoriste, ki bodo marsikoga iz svojih vrst opozorili na to problematiko, ne pa da se bodo spodbujali in med sabo tekmovali, kdo bo bolj noro položil ovinek in kdo bo bolj pritisnil na plin.
Tako … upam da tale zapis pride, do pravih ljudi, ki lahko na takšne zadeve resneje vplivajo. Blogosfero pa prosim, če vam je bil ta zapis všeč, da ga posredujete naprej, morda pa le pokažemo, da je naš glas lahko tudi zelo vpliven.
Danes je bil eden izmed tistih “ne da se mi nič, ker sem mel izpit” dnevov. Zato sem si vzel čas, da prefuram vse tele lokalne klančke, kot so: Dobrovlje, Podmeja, Marija Reka, … Kolo ven iz garaže. Napumpam gume. Napolnim bidone. Obujem šprinterce. Gremo!
Šibam, diham, šprintam, tulim na neko naduto babnico, ki mi je presekala pot na križišču, kljub temu da sem imel prednost, pijem vodo, praskam se pod čelado, pljuvam mrčes, občudujem naravo, švicam … vse v najlepšem redu. Dobrovlje so za mano in se odpravim proti Mariji Reki.
Ker je cel dan deževalo, je ta kratek, a strm klanec čisto posebno doživetje, saj sem moral voziti slalom med polži in deževniki. Tudi rastlinje je dajalo posebno živo barvo, ko se je napilo hladne deževnice. Visoka trava je ponekod segala čez polovico razmajanega asfalta. Seveda si ne domišljajte, da sem vozil nek izletniški tempo in si ogledoval rožice, saj je utrip narastel vse do 185 utripov na minuto.
Pridem do vrha, si zapnem dres in pričnem s spustom. 65km/h, ovinek levo ovinek desno … STOP! Močno začnem zavirati pred cestno zaporo, ki je zgledala nekako takole …
Na kolesu sem doživel že veliko. Od pjanih tovornjakarjev, ki frcajo cigarete v kolesarje, do pravega plaza skal 10m pred mano, padcev niti omenjal ne bom … ampak živalskih cestnih zapor pa še ne.
Moram priznat, da mi je tale pav resnično polepšal dan z njegovim šopirjenjem in važenjem, saj navsezadnje je to res ena občudovanja vredna žival. Spekter barv ki jih človek lahko doživi z občudovanjem te ptice je res spektakularen. Morda malce pretiravam, ampak meni se je v tistem trenutku, ko sem moral zavirat in ko sem ga le uzrl - nekaj zelo čudovitega.
Jure je zmagal na dirki okoli Slovenije.1
Za Jureta se je dirka zaključila. Pričakalo ga je kar lepo število navijačev in družina. Prve besede, ki jih je na ciljnem odru izrekel so bile: “Zmatran sm.” Kljub temu pa je bil dobre volje in na usta se mu je kljub utrujenosti prikradel nasmeh. Čas, ki ga je dosegel, 1dan 14ur 1min, je bil celo malo nad pričakovanjem, saj je pričakoval, da bo na cilj prikolesaril po 40ih urah. Po neuradni podelitvi so sledili intervjuji ter prejemanje številnih čestitk, tako da se je Juretu šele po slabi uri uspelo odpraviti v sobo na kratek počitek.
Se vam sploh sanja, da danes poteka kolesarska dirka okoli Slovenije? Točno tako - nekateri tekmovalci, kot Jure Robič so na cesti že več kot 21 ur.
Vse skupaj lahko spremljate preko strani Jureta Robiča: http://www.jurerobic.net/ in uradne strani: http://www.dos-extreme.si/slo/index_slo.html
Nekaj utrinkov1:
Trasa
Jure na Vršiču
Koroška Bela
Že nekaj časa nazaj mi je freekorovec Miha poslal en zelo dobr video imenovan XC Ravne. Mihi pripadajo seveda tudi vse zasluge, režija, snemanje, urejanje in vsi lahko rečemo, da si končni izdelek res zasluži pohvalo. Prepričajte se …
Miha in freeKor četa so posneli tudi demonstracijski film: FreeKor the Movie - poglejte.
Nevem ker virus sem fasal zadne čase, ampak totalno se mi je zagravžalo moje cestno kolo1. S tem seveda ne mislim, da bi bilo kaj narobe z njem, ampak enostavno sem se nalezel makedama in strmih gorskih poti, za katere sem na cestnem kolesu prikrajšan.
V Savinjski dolini smo lahko res veseli, da imamo na dosegu nekaj kilometrov na voljo celo vrsto čudovitih hribovskih poti, ki brez zadrege premorejo tudi gorska kolesa in tega se morda ne zaveda vsakdo.
No pa da še razložim naslov današnjega vpisa v blog … danes sem se odpravil po sila podobni poti, kot smo jo z prijatelji usekali za 1. maja, le da sem bil primoran ubrati nekaj bližnic, zaradi prehudega terena za moje gorsko kolo. Usekali smo pa iz Tabora, do Čemšeniške planine, pa nato do zajčeve koče, čez tesn’ grabn, pa nazaj v Tabor.
Slikano danes: v bližini Čemšeniške planine.
Vzpon na Šmohor z gorskim kolesom! Priporočam, ampak ne vsakomur1, razn če ima eno solidno XC kolo. Danes me je tja gor zvlekel moj brat, ki je že dolgoletni gorski kolesar. Seveda mi je prijalo, da sem za nekaj dni pospravil moje cestno kolo in look-ova pedala namontiral na gorsko kolo … in gremo na makedam.
Včasih res prija, da se popeljem malce čez drn in strn, ker mi vse lokalne asfaltirane ceste že močno presedajo, prav tako tudi bedast promet, da celo poplavo nekih nadutih motoristov niti ne omenjam.
Zatorej: če vam že preseda vaše cestno kolo, gorca ven in ajdi na Šmohor.
Recent Comments